Trenutni odsotnosti novih objav botruje časovni zamik pri dobavi nove strojne opreme. Gradivo je sicer že v nizkem štartu (beri: s kamero ni težav) in nove fotografije bodo dodane takoj, ko bo mogoče.
"Opravičujemo se in prosimo za razumevanje." :)
26. junij 2010
21. junij 2010
Piše se leto - prvič
Kratek utrinek s petkovega koncerta Piše se leto med nastopom Siddharte. Nadaljevanje prihodnjič :)
(klik za večjo fotko)
(klik za večjo fotko)16. junij 2010
Zahod za dobro jutro
Clouds come floating into my life,
no longer to carry rain or usher storm,
but to add color to my sunset sky.
Rabindranath Tagore
(klik za večji fotki)
no longer to carry rain or usher storm,
but to add color to my sunset sky.
Rabindranath Tagore
(klik za večji fotki)Foto @ Killarney, Irska
15. junij 2010
No Beer Comes Near
Življenje pinte Guinnessa je do zadnjega negotovo. Lahko ga zmanjka ob klopi goslača, na mizi fotografa ali ob veselju blondinke. In nikoli ne ve, kje si ga bodo privoščili.
A eno je gotovo: No Beer Comes Near.
A eno je gotovo: No Beer Comes Near.
Foto @ Galway in Killarney, Irska, april 2010
14. junij 2010
Ujeti med dimenzijama
Bil je res tipičen dan. Vremensko ugoden za potepanje po asfaltnih brezpotjih nekega kamnitega otoka. Tipičen dan za dvokolesno potovanje po levini, desnini in sredini ceste. Potekalo je potovanje iz začetne točke A do okvirne točke B z vsemi vmesnimi, nenadejanimi a načrtovanimi postanki. Bil je tipično sončen dan za neko pokrajino, ob kateri šumenje morskih valov in tihi zvonci glasne govedi sporočajo, da se je že začela pomlad.
Primerno je bilo za postanek, zdaj tu, zdaj tam ... za hiter skok z dvokolesa čez bližnji kamniti plot, zajeti razgled z druge perspektive. Nato pa uloviti ugoden veter za vožnjo ob raztegovani obali kamnitega otoka.
Vsake toliko se je pokrajina pretvarjala, da ni od tu. Da je pravzaprav iz povsem drugje, in da pravzaprav dvokolo ne pelje več tam, kjer naj bi - med A in domnevnim B - temveč po nepojasnjenem preskoku povsem drugod. Pretvajala se je, ko je enooka naprava zrla v njo, in ona je brezoko zrla nazaj; govorila je nežno, a glasno z glasom zravenstoječe govedi. Ni povedala, od kod je.
Prejela je privzdignjeno obrv, jaz pa postrani pogled. Ta je razodel pravo širino pokrajine, njeno kamitosrčnost in ploskost njenih dimenzij. Njena površina pa se je izkazala za bistveno večjo, kot je izdajal prvi pogled. Drugi pogled je bil bolj natančen in določil posamezne elemente, ki so kljubovali nenehnemu pihanju morja. Razpoke; sledi časa, ki so jo zaznamovale, ko je bila še negotova, neznana, neobljudena, neobdelana ... neizkoriščena, neizkoriščevana ... Sedaj pa je tu, čemi in tvega zavrnitev.
Čez njen obraz vleče veter ... morje piha, kot da bi hotelo z gotovostjo preprečiti, da bi kdo ne stopil korak predaleč, padel z nje ter izkusil njegovo trdo plat. Na silen tok njegovega piša bi se človek lahko kar naslonil ter obstal ujet med dimenzijama kamnitih tal in vodnega nemira.
A ne za živali. One ne gredo čez rob. Vedo, kje je meja - imajo jo vgrajeno v sebi. Vedo, kaj zmorejo, znajo leteti visoko v žarkih sonca, najdejo svojo pot in ko spoznajo v čem so dobre doživijo pogled z druge perspektive. Ko pretvarjanje pokrajine izgubi smisel. Ko so ujeti ljudje z roba postanejo manjši. Ko je sonce občutno bližje, a še vedno neprisvojljivo ...
In žarki že prihajajo s sonca ...
Brez pretvarjanja ...
Brez pogojevanja ...
Na vsakega ...
Za vsakega.
In vsak vidi svoje sonce na svoj način.
Primerno je bilo za postanek, zdaj tu, zdaj tam ... za hiter skok z dvokolesa čez bližnji kamniti plot, zajeti razgled z druge perspektive. Nato pa uloviti ugoden veter za vožnjo ob raztegovani obali kamnitega otoka.
Vsake toliko se je pokrajina pretvarjala, da ni od tu. Da je pravzaprav iz povsem drugje, in da pravzaprav dvokolo ne pelje več tam, kjer naj bi - med A in domnevnim B - temveč po nepojasnjenem preskoku povsem drugod. Pretvajala se je, ko je enooka naprava zrla v njo, in ona je brezoko zrla nazaj; govorila je nežno, a glasno z glasom zravenstoječe govedi. Ni povedala, od kod je.
Prejela je privzdignjeno obrv, jaz pa postrani pogled. Ta je razodel pravo širino pokrajine, njeno kamitosrčnost in ploskost njenih dimenzij. Njena površina pa se je izkazala za bistveno večjo, kot je izdajal prvi pogled. Drugi pogled je bil bolj natančen in določil posamezne elemente, ki so kljubovali nenehnemu pihanju morja. Razpoke; sledi časa, ki so jo zaznamovale, ko je bila še negotova, neznana, neobljudena, neobdelana ... neizkoriščena, neizkoriščevana ... Sedaj pa je tu, čemi in tvega zavrnitev.
Čez njen obraz vleče veter ... morje piha, kot da bi hotelo z gotovostjo preprečiti, da bi kdo ne stopil korak predaleč, padel z nje ter izkusil njegovo trdo plat. Na silen tok njegovega piša bi se človek lahko kar naslonil ter obstal ujet med dimenzijama kamnitih tal in vodnega nemira.
A ne za živali. One ne gredo čez rob. Vedo, kje je meja - imajo jo vgrajeno v sebi. Vedo, kaj zmorejo, znajo leteti visoko v žarkih sonca, najdejo svojo pot in ko spoznajo v čem so dobre doživijo pogled z druge perspektive. Ko pretvarjanje pokrajine izgubi smisel. Ko so ujeti ljudje z roba postanejo manjši. Ko je sonce občutno bližje, a še vedno neprisvojljivo ...
In žarki že prihajajo s sonca ...
Brez pretvarjanja ...
Brez pogojevanja ...
Na vsakega ...
Za vsakega.
In vsak vidi svoje sonce na svoj način.
Foto @ Aranski otoki (Inis Mór), Irska
Naročite se na:
Objave (Atom)