Prikaz objav z oznako irska. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako irska. Pokaži vse objave
22. december 2010
28. oktober 2010
23. oktober 2010
13. oktober 2010
11. oktober 2010
10. oktober 2010
31. avgust 2010
16. junij 2010
Zahod za dobro jutro
15. junij 2010
No Beer Comes Near
14. junij 2010
Ujeti med dimenzijama
Bil je res tipičen dan. Vremensko ugoden za potepanje po asfaltnih brezpotjih nekega kamnitega otoka. Tipičen dan za dvokolesno potovanje po levini, desnini in sredini ceste. Potekalo je potovanje iz začetne točke A do okvirne točke B z vsemi vmesnimi, nenadejanimi a načrtovanimi postanki. Bil je tipično sončen dan za neko pokrajino, ob kateri šumenje morskih valov in tihi zvonci glasne govedi sporočajo, da se je že začela pomlad.

Primerno je bilo za postanek, zdaj tu, zdaj tam ... za hiter skok z dvokolesa čez bližnji kamniti plot, zajeti razgled z druge perspektive. Nato pa uloviti ugoden veter za vožnjo ob raztegovani obali kamnitega otoka.

Vsake toliko se je pokrajina pretvarjala, da ni od tu. Da je pravzaprav iz povsem drugje, in da pravzaprav dvokolo ne pelje več tam, kjer naj bi - med A in domnevnim B - temveč po nepojasnjenem preskoku povsem drugod. Pretvajala se je, ko je enooka naprava zrla v njo, in ona je brezoko zrla nazaj; govorila je nežno, a glasno z glasom zravenstoječe govedi. Ni povedala, od kod je.

Prejela je privzdignjeno obrv, jaz pa postrani pogled. Ta je razodel pravo širino pokrajine, njeno kamitosrčnost in ploskost njenih dimenzij. Njena površina pa se je izkazala za bistveno večjo, kot je izdajal prvi pogled. Drugi pogled je bil bolj natančen in določil posamezne elemente, ki so kljubovali nenehnemu pihanju morja. Razpoke; sledi časa, ki so jo zaznamovale, ko je bila še negotova, neznana, neobljudena, neobdelana ... neizkoriščena, neizkoriščevana ... Sedaj pa je tu, čemi in tvega zavrnitev.

Čez njen obraz vleče veter ... morje piha, kot da bi hotelo z gotovostjo preprečiti, da bi kdo ne stopil korak predaleč, padel z nje ter izkusil njegovo trdo plat. Na silen tok njegovega piša bi se človek lahko kar naslonil ter obstal ujet med dimenzijama kamnitih tal in vodnega nemira.

A ne za živali. One ne gredo čez rob. Vedo, kje je meja - imajo jo vgrajeno v sebi. Vedo, kaj zmorejo, znajo leteti visoko v žarkih sonca, najdejo svojo pot in ko spoznajo v čem so dobre doživijo pogled z druge perspektive. Ko pretvarjanje pokrajine izgubi smisel. Ko so ujeti ljudje z roba postanejo manjši. Ko je sonce občutno bližje, a še vedno neprisvojljivo ...

In žarki že prihajajo s sonca ...
Brez pretvarjanja ...
Brez pogojevanja ...
Na vsakega ...
Za vsakega.
In vsak vidi svoje sonce na svoj način.
Primerno je bilo za postanek, zdaj tu, zdaj tam ... za hiter skok z dvokolesa čez bližnji kamniti plot, zajeti razgled z druge perspektive. Nato pa uloviti ugoden veter za vožnjo ob raztegovani obali kamnitega otoka.
Vsake toliko se je pokrajina pretvarjala, da ni od tu. Da je pravzaprav iz povsem drugje, in da pravzaprav dvokolo ne pelje več tam, kjer naj bi - med A in domnevnim B - temveč po nepojasnjenem preskoku povsem drugod. Pretvajala se je, ko je enooka naprava zrla v njo, in ona je brezoko zrla nazaj; govorila je nežno, a glasno z glasom zravenstoječe govedi. Ni povedala, od kod je.
Prejela je privzdignjeno obrv, jaz pa postrani pogled. Ta je razodel pravo širino pokrajine, njeno kamitosrčnost in ploskost njenih dimenzij. Njena površina pa se je izkazala za bistveno večjo, kot je izdajal prvi pogled. Drugi pogled je bil bolj natančen in določil posamezne elemente, ki so kljubovali nenehnemu pihanju morja. Razpoke; sledi časa, ki so jo zaznamovale, ko je bila še negotova, neznana, neobljudena, neobdelana ... neizkoriščena, neizkoriščevana ... Sedaj pa je tu, čemi in tvega zavrnitev.
Čez njen obraz vleče veter ... morje piha, kot da bi hotelo z gotovostjo preprečiti, da bi kdo ne stopil korak predaleč, padel z nje ter izkusil njegovo trdo plat. Na silen tok njegovega piša bi se človek lahko kar naslonil ter obstal ujet med dimenzijama kamnitih tal in vodnega nemira.
A ne za živali. One ne gredo čez rob. Vedo, kje je meja - imajo jo vgrajeno v sebi. Vedo, kaj zmorejo, znajo leteti visoko v žarkih sonca, najdejo svojo pot in ko spoznajo v čem so dobre doživijo pogled z druge perspektive. Ko pretvarjanje pokrajine izgubi smisel. Ko so ujeti ljudje z roba postanejo manjši. Ko je sonce občutno bližje, a še vedno neprisvojljivo ...
In žarki že prihajajo s sonca ...
Brez pretvarjanja ...
Brez pogojevanja ...
Na vsakega ...
Za vsakega.
In vsak vidi svoje sonce na svoj način.
Foto @ Aranski otoki (Inis Mór), Irska
18. maj 2010
Omejitev
Irska je dežela vožnje po levi. In če se lahko na to dejstvo kontinentalni Evropejec kaj hitro navadi, so znaki ob cestah tisti, ki iz dneva v dan vzbujajo zabavno začudenje. Ceste so nekoliko ožje, kot smo jih navajeni. Rob ceste je bankina, ki se jo drži že zelenje ali sestavljena stena iz sivega kamna. Številke v okroglih obcestnih znakih pa nakazujejo le zadnjo omejitev, ki je še dovoljena, da se "zadeva pred vami" še lahko varno sprelje.
Nekaj poučnih primerov je nastalo med aprilsko sončno vožnjo.
Pa vendar ni pomemben znak, ki stoji ob cesti. Irsko ljudstvo je očitno že spoznalo, da je voznik tisti, ki je odgovoren za nadzor svojega jeklenega konjička. In četudi država ne predpisuje strogih omejitev po vsakem križišču, bodo vozniki stopili s plina in posrkbeli za svojo in za varnost drugih udeležencev v prometu.
Si želim preveč, če bi ob irskem vremenu v Sloveniji želel še malo irske kulture na cesti?
Nekaj poučnih primerov je nastalo med aprilsko sončno vožnjo.
Pa vendar ni pomemben znak, ki stoji ob cesti. Irsko ljudstvo je očitno že spoznalo, da je voznik tisti, ki je odgovoren za nadzor svojega jeklenega konjička. In četudi država ne predpisuje strogih omejitev po vsakem križišču, bodo vozniki stopili s plina in posrkbeli za svojo in za varnost drugih udeležencev v prometu.
Si želim preveč, če bi ob irskem vremenu v Sloveniji želel še malo irske kulture na cesti?
7. maj 2010
Melodije
Odprto srce
izvira iz sebe.
Odprto srce
združuje poglede.
Odprto srce
vidi v temi.
Odprto srce
posluša v tišini.
Odprto srce
ima prostor za druge.
Odprta srca
spreminjajo svet.
izvira iz sebe.
Odprto srce
združuje poglede.
Odprto srce
vidi v temi.
Odprto srce
posluša v tišini.
Odprto srce
ima prostor za druge.
Odprta srca
spreminjajo svet.
2. maj 2010
Connemara Trip
Bil je dan, namenjen potovanju, ogledovanju, spoznavanju in preživljanju prostega časa. Odpravila sva se na pripravljen in voden izlet v Connemaro, žal, brez lastno-sposojenega vozila, ki bi omogočal nekoliko več svobode na tej in več odgovornosti na oni strani.
A voznik avtobusa ni slepo tiščal na plin, ter se je sem ter tja (dobesedeno) tudi ustavil, nam kaj predstavil in nas malo sprehodil - tudi med srednjeveškimi oboki sterega, sedaj porušenega samostana Ross Errilly Friary, kjer je imela tudi usmerjenost stopnišča svoj pomen.

Za videti je bilo veliko - saj bolj kot ne nizka pokrajina s posameznimi hribi človeku ne zastira veliko pogleda. Od ruševin nekdanjega samostana in mirnih jezer, do tambivajočega domačega Connemara ponija.



Tudi Kylemore Abbey je bil na sporedu. Spomin na dan, ko se je mož (Mitchell Henry) odločil ženi postaviti grad, ko ga je ta prosila za hišo. In dobila je bivališče, cerkev in nenazadnje tudi večni počitek - tik ob jezeru.


Vrt ta dan ni bil cvetoč in ni pritegnil posebne pozornosti. Morda so bile nekoč bolj vabljive melodije, ki jih razstavljajo v manjšem delu graščine, ki je odprt za javnost. V zaprti del pa so se zaprle sestre, ki so pred tem (zaradi pomanjkanja učencev) v hiši zaprle tudi šolo.

A voznik avtobusa ni slepo tiščal na plin, ter se je sem ter tja (dobesedeno) tudi ustavil, nam kaj predstavil in nas malo sprehodil - tudi med srednjeveškimi oboki sterega, sedaj porušenega samostana Ross Errilly Friary, kjer je imela tudi usmerjenost stopnišča svoj pomen.
Za videti je bilo veliko - saj bolj kot ne nizka pokrajina s posameznimi hribi človeku ne zastira veliko pogleda. Od ruševin nekdanjega samostana in mirnih jezer, do tambivajočega domačega Connemara ponija.
Tudi Kylemore Abbey je bil na sporedu. Spomin na dan, ko se je mož (Mitchell Henry) odločil ženi postaviti grad, ko ga je ta prosila za hišo. In dobila je bivališče, cerkev in nenazadnje tudi večni počitek - tik ob jezeru.
Vrt ta dan ni bil cvetoč in ni pritegnil posebne pozornosti. Morda so bile nekoč bolj vabljive melodije, ki jih razstavljajo v manjšem delu graščine, ki je odprt za javnost. V zaprti del pa so se zaprle sestre, ki so pred tem (zaradi pomanjkanja učencev) v hiši zaprle tudi šolo.
27. april 2010
Odsevi
When you find the way
others will find you.
Passing by on the road
they will be drawn to your door.
The way that cannot be heard
will be echoed in your voice.
The way that cannot be seen
will be reflected in your eyes.
Lao-tzu
others will find you.
Passing by on the road
they will be drawn to your door.
The way that cannot be heard
will be echoed in your voice.
The way that cannot be seen
will be reflected in your eyes.
Lao-tzu
18. april 2010
Mesto ob kamniti reki
Galway (Cathair na Gaillimhe) je mesto, postavljeno na zahodni obali Irske, v katerem prebiva nekaj čez 72 tisoč prebivalcev. Mesto zaznamuje reka, po kateri naj bi dobilo ime. Divji tok "kamnite reke", se za nekaj loputami popolnoma umiri in stvari po razburkanem dnevu postavi na glavo.
Čas potovanja po mestu, kot tudi dnevi pred in za tem, so bili opremljeni z lepim sončnim vremenom in modrim nebom, po katerem so se preganjali oblaki, nekateri bledi, drugi grozeče črni. Proti večeru pa se je zelena otoška Irska navadno odpravila spat v modrem.


Čas potovanja po mestu, kot tudi dnevi pred in za tem, so bili opremljeni z lepim sončnim vremenom in modrim nebom, po katerem so se preganjali oblaki, nekateri bledi, drugi grozeče črni. Proti večeru pa se je zelena otoška Irska navadno odpravila spat v modrem.
Krajevni lokali so bili petkovo primerno polni. Irska glasba je napolnila vsak kotiček. In kljub bistveni razliki med BDP-jema Irske (42.782 €) in Slovenije (16.481 €), je pinta Guinnessa na verjetno bolj oblegan večer v tednu cenejša kot v Ljubljani (UnStat).
Večere popestrijo živi glasbeniki z živo glasbo, domačo, tradicionalno. Težko si predstavljam, kako bi izgledal slovenski večer v kakšni gostilni, kjer bi se vrtela naša glasba - kaj pravzaprav sploh je, "naša glasba". Ne vem, kako dolgo bi bil tak lokal poln. Teh težav pa ni imela skupina Vagus. Trije možakarji so si dali duška in popestrili večer z glasbo, jaz pa sem si dal duška s kamero ...
17. april 2010
Hrepenenje
"Kaj potrebuje zmagovalec? Hrepenenje, vdanost, odločnost, koncentracijo in željo po zmagi." (Patty Berg)
16. april 2010
Prijateljstvo
Odlomljene veje ostajajo zunanji zgled preteklih izkušenj in notranja rana, ki premika letnice. Poženejo nove veje in stare obraste mah. In prizor, ki je za nekoga moteč in gniloben za drugega predstavlja lepoto in zakon narave. Pravo prijateljstvo pa kot sok po žilah vedno najde pot v krošnjo, kjer je srce, da se rast ne preneha, da drevo zeleni.
15. april 2010
Transportna razmerja
Galway: Irska mesta so večinoma nizko grajena. Veliko je stanovanjskih hiš, ki imajo vsega skupaj le nekaj nadstropij, večinoma le kakšnega ali zgoraj zgolj mansardo - seveda pa okoli zelenica, če ne že vrt. Površine je v tej deželi je res veliko, zato mesta ne rastejo v višino temveč v širino in dožino. Posledično je med hiškami veliko cest in ljudje so razporejeni po večji površini, nekako enakomerno v to in ono smer. V okviru tega je gneča na cestah bolj izjema kot pravilo, kar pa ne velja za prisotnost taksijev in njihovih upravljalcev. Tudi oni se s svojimi rumenimi transporterji enakomerno porazdelijo po mestu in prevažajo osebe med točkami A in B (in še vsemi ostalimi), kamor jih pač sila vleče.
Število transporterjev pa je sorazmerno z razmerjem med višino in površino mesta :) - verjetno ...
Število transporterjev pa je sorazmerno z razmerjem med višino in površino mesta :) - verjetno ...
Naročite se na:
Objave (Atom)