In načrti za leto 2-12: se bom potrudil, da bo čas od dogodka do objave krajši :)
Srečno! In hvala, ker spremljaš moj Foto @ Blog.
Prikaz objav z oznako folklora. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako folklora. Pokaži vse objave
28. december 2011
Kreslin v Križankah
Konec leta je čas za načrte, a hkrati za zaključek nedokončanih projektov. Tako so tudi fotografije koncerta Vlada Kreslina nekaj časa ždele v digitalnem predalu. Koncert, ki se je odvijal v Križankah 18. avgusta letos, je bil dobro obiskan in obiskovalci so - po izrazih na obrazu sodeč - prejeli, po kar so prišli.
In načrti za leto 2-12: se bom potrudil, da bo čas od dogodka do objave krajši :)
Srečno! In hvala, ker spremljaš moj Foto @ Blog.
In načrti za leto 2-12: se bom potrudil, da bo čas od dogodka do objave krajši :)
Srečno! In hvala, ker spremljaš moj Foto @ Blog.
27. julij 2011
Gilberto Gil v Križankah
Za včerajšnje ustvarjanje glasbenih občutij v Križankah je bil zadolžen Gilberto Gil s spremljevalnimi instrumentalisti. Ritmi in melodije iz Brazilije so pripravili poslušalce do sproščenega, nasmejanega in z energijo napolnjenega spremljanja koncerta. Vsem, ki ste ga poslušali bolj od daleč (beri: onstran zidu), k odmevih večera dodajam nekaj fotografij.
Foto @ Križanke, Ljubljana
Foto @ Križanke, Ljubljana15. junij 2010
No Beer Comes Near
Življenje pinte Guinnessa je do zadnjega negotovo. Lahko ga zmanjka ob klopi goslača, na mizi fotografa ali ob veselju blondinke. In nikoli ne ve, kje si ga bodo privoščili.
A eno je gotovo: No Beer Comes Near.
A eno je gotovo: No Beer Comes Near.
Foto @ Galway in Killarney, Irska, april 2010
7. maj 2010
Melodije
Odprto srce
izvira iz sebe.
Odprto srce
združuje poglede.
Odprto srce
vidi v temi.
Odprto srce
posluša v tišini.
Odprto srce
ima prostor za druge.
Odprta srca
spreminjajo svet.
Ritmi
izvira iz sebe.
Odprto srce
združuje poglede.
Odprto srce
vidi v temi.
Odprto srce
posluša v tišini.
Odprto srce
ima prostor za druge.
Odprta srca
spreminjajo svet.
Ritmi2. maj 2010
Connemara Trip
Bil je dan, namenjen potovanju, ogledovanju, spoznavanju in preživljanju prostega časa. Odpravila sva se na pripravljen in voden izlet v Connemaro, žal, brez lastno-sposojenega vozila, ki bi omogočal nekoliko več svobode na tej in več odgovornosti na oni strani.
A voznik avtobusa ni slepo tiščal na plin, ter se je sem ter tja (dobesedeno) tudi ustavil, nam kaj predstavil in nas malo sprehodil - tudi med srednjeveškimi oboki sterega, sedaj porušenega samostana Ross Errilly Friary, kjer je imela tudi usmerjenost stopnišča svoj pomen.
Za videti je bilo veliko - saj bolj kot ne nizka pokrajina s posameznimi hribi človeku ne zastira veliko pogleda. Od ruševin nekdanjega samostana in mirnih jezer, do tambivajočega domačega Connemara ponija.
Tudi Kylemore Abbey je bil na sporedu. Spomin na dan, ko se je mož (Mitchell Henry) odločil ženi postaviti grad, ko ga je ta prosila za hišo. In dobila je bivališče, cerkev in nenazadnje tudi večni počitek - tik ob jezeru.
Vrt ta dan ni bil cvetoč in ni pritegnil posebne pozornosti. Morda so bile nekoč bolj vabljive melodije, ki jih razstavljajo v manjšem delu graščine, ki je odprt za javnost. V zaprti del pa so se zaprle sestre, ki so pred tem (zaradi pomanjkanja učencev) v hiši zaprle tudi šolo.
A voznik avtobusa ni slepo tiščal na plin, ter se je sem ter tja (dobesedeno) tudi ustavil, nam kaj predstavil in nas malo sprehodil - tudi med srednjeveškimi oboki sterega, sedaj porušenega samostana Ross Errilly Friary, kjer je imela tudi usmerjenost stopnišča svoj pomen.
Za videti je bilo veliko - saj bolj kot ne nizka pokrajina s posameznimi hribi človeku ne zastira veliko pogleda. Od ruševin nekdanjega samostana in mirnih jezer, do tambivajočega domačega Connemara ponija.
Tudi Kylemore Abbey je bil na sporedu. Spomin na dan, ko se je mož (Mitchell Henry) odločil ženi postaviti grad, ko ga je ta prosila za hišo. In dobila je bivališče, cerkev in nenazadnje tudi večni počitek - tik ob jezeru.
Vrt ta dan ni bil cvetoč in ni pritegnil posebne pozornosti. Morda so bile nekoč bolj vabljive melodije, ki jih razstavljajo v manjšem delu graščine, ki je odprt za javnost. V zaprti del pa so se zaprle sestre, ki so pred tem (zaradi pomanjkanja učencev) v hiši zaprle tudi šolo.
18. april 2010
Mesto ob kamniti reki
Galway (Cathair na Gaillimhe) je mesto, postavljeno na zahodni obali Irske, v katerem prebiva nekaj čez 72 tisoč prebivalcev. Mesto zaznamuje reka, po kateri naj bi dobilo ime. Divji tok "kamnite reke", se za nekaj loputami popolnoma umiri in stvari po razburkanem dnevu postavi na glavo.
Čas potovanja po mestu, kot tudi dnevi pred in za tem, so bili opremljeni z lepim sončnim vremenom in modrim nebom, po katerem so se preganjali oblaki, nekateri bledi, drugi grozeče črni. Proti večeru pa se je zelena otoška Irska navadno odpravila spat v modrem.
... in, seveda, Guinnessom.
Krajevni lokali so bili petkovo primerno polni. Irska glasba je napolnila vsak kotiček. In kljub bistveni razliki med BDP-jema Irske (42.782 €) in Slovenije (16.481 €), je pinta Guinnessa na verjetno bolj oblegan večer v tednu cenejša kot v Ljubljani (UnStat).
Večere popestrijo živi glasbeniki z živo glasbo, domačo, tradicionalno. Težko si predstavljam, kako bi izgledal slovenski večer v kakšni gostilni, kjer bi se vrtela naša glasba - kaj pravzaprav sploh je, "naša glasba". Ne vem, kako dolgo bi bil tak lokal poln. Teh težav pa ni imela skupina Vagus. Trije možakarji so si dali duška in popestrili večer z glasbo, jaz pa sem si dal duška s kamero ...
... in, seveda, Guinnessom.
29. marec 2010
Isto pač ni enako
Minuli vikend, natančneje v soboto, 27. marca 2010, so v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani, članice in člani Akademske folklorne skupine France Marolt zaplesali in zaigrali na svojem 62. letnem koncertu.
'Z 62. letnim koncertom, ki nosi zanimiv naslov »Isto ni enako«, so maroltovci pokazali, da je lahko vsak ples, tudi ljudski, ne glede na gibalne zakonitosti vedno znova drugačen, saj ga plesalke in plesalci izvajajo in reinterpretirajo v skladu s svojim trenutnim doživljanjem. Zato isti ples nikoli ne more biti enak.' (www.marolt.si)
Tudi tokrat sem imel priložnost preživeti koncertni popoldan z mladimi, ki v srcih in na oblačilih nosijo ljudsko izročilo - in to ponosno pokažejo tudi na odru. V tokratnem blogovskem zapisu vam predstavljam ekskluzivne fotografije, ki so nastajale ta dan v "zakulisju" priprav na večerni dogodek.
Vedno se začne z ogrevanjem. In seveda je bilo potrebno preveriti, če pravi "Maroltovec" zdrži dovolj pritiska.
In da samo dogajanje ni bilo prekmalu preveč vroče, so na generalki zaplesali v "delnih" uniformah.
Vaja za "Prvi zmenek" plesočega para in harmonikaša. Video, ki je nastal ob drugi priložnosti, najdete na YouTube.
In, seveda, končna slika.
Sledilo je pozorno poslušanje navodil in zadnjih popravkov. Pogledi pa so razkrivali zanimanje, zvedavost, utrujenost in presenečenje ...
Potem pa k frizerju. Urejanje pričesk, pletenje kit, modifikacije opreme, make up in ... Ja, kot da bi prišel na skupinski ohcet so bili kmalu vsi nared in za akcijo.
A tisti, ki so že močno izurjeni v pripravah in hitro skočijo v to ali ono vrsto ljudskih oblačil, so si vzeli še čas za krajši klepet ob modrih vrečkah ...
... ali sprehod po tem - kakopak - zaklonišču.
Mobilnega signala sicer ni bilo v izobilju, zato so ga šli nekateri iskat po hodnikih in vogalih in v nekem trenutku se ga je dovolj nabralo tudi med vrati.
In tik pred samim začetkom - še malo poziranja za spominski album ...
Nato se je začelo. Godbeniki so zaigrali ...
... in plesalci zaplesali ...
... tudi "Prvi zmenek".
Nastop se je končal in publika je odšla. Navdušena in zadovoljna nad videnimi koraki, usklajenimi gibi in slišanim petjem ... Pestrost izročila našega naroda je velika. In glasba, s katero je rasel in zorel naš narod, ni melodija preteklosti. Sporočilo izročila je tudi danes aktualno - le prisluhniti mu moramo znati in slišali bomo, kaj nam pripoveduje.
'Z 62. letnim koncertom, ki nosi zanimiv naslov »Isto ni enako«, so maroltovci pokazali, da je lahko vsak ples, tudi ljudski, ne glede na gibalne zakonitosti vedno znova drugačen, saj ga plesalke in plesalci izvajajo in reinterpretirajo v skladu s svojim trenutnim doživljanjem. Zato isti ples nikoli ne more biti enak.' (www.marolt.si)
Tudi tokrat sem imel priložnost preživeti koncertni popoldan z mladimi, ki v srcih in na oblačilih nosijo ljudsko izročilo - in to ponosno pokažejo tudi na odru. V tokratnem blogovskem zapisu vam predstavljam ekskluzivne fotografije, ki so nastajale ta dan v "zakulisju" priprav na večerni dogodek.
Vedno se začne z ogrevanjem. In seveda je bilo potrebno preveriti, če pravi "Maroltovec" zdrži dovolj pritiska.
In da samo dogajanje ni bilo prekmalu preveč vroče, so na generalki zaplesali v "delnih" uniformah.
Vaja za "Prvi zmenek" plesočega para in harmonikaša. Video, ki je nastal ob drugi priložnosti, najdete na YouTube.
In, seveda, končna slika.
Sledilo je pozorno poslušanje navodil in zadnjih popravkov. Pogledi pa so razkrivali zanimanje, zvedavost, utrujenost in presenečenje ...
Potem pa k frizerju. Urejanje pričesk, pletenje kit, modifikacije opreme, make up in ... Ja, kot da bi prišel na skupinski ohcet so bili kmalu vsi nared in za akcijo.
A tisti, ki so že močno izurjeni v pripravah in hitro skočijo v to ali ono vrsto ljudskih oblačil, so si vzeli še čas za krajši klepet ob modrih vrečkah ...
... ali sprehod po tem - kakopak - zaklonišču.
Mobilnega signala sicer ni bilo v izobilju, zato so ga šli nekateri iskat po hodnikih in vogalih in v nekem trenutku se ga je dovolj nabralo tudi med vrati.
In tik pred samim začetkom - še malo poziranja za spominski album ...
Nato se je začelo. Godbeniki so zaigrali ...
... in plesalci zaplesali ...
... tudi "Prvi zmenek".
Nastop se je končal in publika je odšla. Navdušena in zadovoljna nad videnimi koraki, usklajenimi gibi in slišanim petjem ... Pestrost izročila našega naroda je velika. In glasba, s katero je rasel in zorel naš narod, ni melodija preteklosti. Sporočilo izročila je tudi danes aktualno - le prisluhniti mu moramo znati in slišali bomo, kaj nam pripoveduje.
Naročite se na:
Objave (Atom)