Prebujanje pomladi

Je muzej, ki se ga drži pridevnik tehniški. A okoli njega je tudi narava.

Foto @ Tehniški muzej Slovenije, Bistra

Zaradi in za jutri

Od nékdej lepé so Ljubljanke slovele,
al lepši od Urške bilo ni nobene,
nobene očem bilo bolj zaželene
ob času nje cvetja dekleta ne žene.
Ko nárbolj iz zvezd je danica svetla,
narlepši iz deklic je Urška bila.

(F. Prešeren)

Foto @ Ljubljana

Izzadrevesni žar

Ko je Tamara gledala Večer nad vodo, sem se v nočni svetlobi posvetil žaru izza bližnjih dreves.

Foto @ Jezero, Barje

Pot

Dobro je paziti, kod hodiš, ker lahko kam prideš.

Foto @ Killarney National Park, Irska

Perspektiva

Ob pravem trenutku na pravem mestu reči dobijo novo perspektivo.
Kam gledaš?

Foto @ Ljubljana

Sloga

Velika velike
in
mala male.

Sloga izvede vse ideje.

V njej je moč, v njej je vizija
za njo se vedno še nekaj skriva.

Foto @ Kylemore Abbey, Irska

Zlom

Iz padlega drevja vsi delajo trske.

Španski pregovor

Foto @ Killarney National Park, Irska

Utesnjenec

Pogosto se tam, kjer si, počutiš preveč utesnjenega ...
In enostavno si ne moreš pomagat.

Foto @ Galway, Irska

Vrata

Vrata odprta,
vrata mamljiva,
kdo bi le vedel
kaj onstran se skriva.

Foto @ Aran Island, Irska

Moja sreča lahko je tvoja sreča

Glej, svet v krogu se vrti:
na eni strani jaz, na drugi strani ti,
a moje sonce je tudi tvoje sonce
in tvoja luna meni se smeji.

Glej, loči naju sto stvari,
a vem, da čutim prav tako kot čutiš ti.
Moja sreča lahko je tvoja sreča
in tvoja solza tudi v meni grenko sled pusti.

Ni treba, da sva enaka,
različnost je stvarstva hvalnica.
Če bil bi svet v eni sami barvi,
le kako bi nastala mavrica?!

Po podobi isti sva ustvarjena,
ista pesem v srcu je zapisana,
isti ritem kri poganja in slavi Boga;
ritem veselja,
ritem življenja,
ritem srca:
aleluja, aleluja – ritem mojega srca.

Aleluja, aleluja,
aleluja, aleluja,
v meni igra
pesem srca:
aleluja.

(Ritem srca, Gloria)

Foto @ Prekmurje

Nosil bom njeno ime

Tudi čez tisoč let, tu bom stal,
sonce bo moje srce,
ena od tisoč zvezd mi bo prav,
nosil bom njeno ime!

Vlado Kreslin

Foto @ Killarney, Irska

Prag

Obstajajo vrata s pragom, za katerega bi človek težko rekel, da je vajen njegove višine.
A morda prav za njim utripa srce, táko, kot je tvoje.

Foto @ Benetke, Italija

Gremo naši

Za mostom levo po cesti z nešteto luknjicami pridemo do skritega prostora, kjer pod zvednim nebom prenočujejo tisti, ki verjamejo v taborniški svet. Zbrani po šotorih okoli plapolajočega prapora z iskricami v od mesta utrujenih očeh prejemajo in dajejo energijo drugačnemu ritmu dneva.

Kdor pride, spozna prostor in čas, ki se ne podrejata vsakdanjim promocijskim paketom vrednot, ampak iščeta pristni stik z naravo in človekom. In v okolju, kjer je tehnologija prej ovira kot rešitev, v odnosih okoli ognja žarijo reči, ki lahko šele tu pristno zaživijo.

Dnevi minejo. Prapor se spusti. Življenje se navidezno vrne na svoje stare poti. A novi pogledi in širša obzorja že čakajo priložnost, da doma čakajoče pakete izzovejo na borbo vrednot in argumentov. "Gremo naši!"

MJ - hvala za vabilo ;)

Foto @ Ribno

Zahod za dobro jutro

Clouds come floating into my life,
no longer to carry rain or usher storm,
but to add color to my sunset sky.

Rabindranath Tagore

(klik za večji fotki)

Foto @ Killarney, Irska

Ujeti med dimenzijama

Bil je res tipičen dan. Vremensko ugoden za potepanje po asfaltnih brezpotjih nekega kamnitega otoka. Tipičen dan za dvokolesno potovanje po levini, desnini in sredini ceste. Potekalo je potovanje iz začetne točke A do okvirne točke B z vsemi vmesnimi, nenadejanimi a načrtovanimi postanki. Bil je tipično sončen dan za neko pokrajino, ob kateri šumenje morskih valov in tihi zvonci glasne govedi sporočajo, da se je že začela pomlad.


Primerno je bilo za postanek, zdaj tu, zdaj tam ... za hiter skok z dvokolesa čez bližnji kamniti plot, zajeti razgled z druge perspektive. Nato pa uloviti ugoden veter za vožnjo ob raztegovani obali kamnitega otoka.


Vsake toliko se je pokrajina pretvarjala, da ni od tu. Da je pravzaprav iz povsem drugje, in da pravzaprav dvokolo ne pelje več tam, kjer naj bi - med A in domnevnim B - temveč po nepojasnjenem preskoku povsem drugod. Pretvajala se je, ko je enooka naprava zrla v njo, in ona je brezoko zrla nazaj; govorila je nežno, a glasno z glasom zravenstoječe govedi. Ni povedala, od kod je.


Prejela je privzdignjeno obrv, jaz pa postrani pogled. Ta je razodel pravo širino pokrajine, njeno kamitosrčnost in ploskost njenih dimenzij. Njena površina pa se je izkazala za bistveno večjo, kot je izdajal prvi pogled. Drugi pogled je bil bolj natančen in določil posamezne elemente, ki so kljubovali nenehnemu pihanju morja. Razpoke; sledi časa, ki so jo zaznamovale, ko je bila še negotova, neznana, neobljudena, neobdelana ... neizkoriščena, neizkoriščevana ... Sedaj pa je tu, čemi in tvega zavrnitev.


Čez njen obraz vleče veter ... morje piha, kot da bi hotelo z gotovostjo preprečiti, da bi kdo ne stopil korak predaleč, padel z nje ter izkusil njegovo trdo plat. Na silen tok njegovega piša bi se človek lahko kar naslonil ter obstal ujet med dimenzijama kamnitih tal in vodnega nemira.


A ne za živali. One ne gredo čez rob. Vedo, kje je meja - imajo jo vgrajeno v sebi. Vedo, kaj zmorejo, znajo leteti visoko v žarkih sonca, najdejo svojo pot in ko spoznajo v čem so dobre doživijo pogled z druge perspektive. Ko pretvarjanje pokrajine izgubi smisel. Ko so ujeti ljudje z roba postanejo manjši. Ko je sonce občutno bližje, a še vedno neprisvojljivo ...


In žarki že prihajajo s sonca ...
Brez pretvarjanja ...
Brez pogojevanja ...
Na vsakega ...
Za vsakega.

In vsak vidi svoje sonce na svoj način.

Foto @ Aranski otoki (Inis Mór), Irska

Dolgonoge

Safari v Sloveniji ... skoraj. S kamero in priložnostmi za lovljenje živalskega rimta. Ljubljana, ZOO.

Vzorec

Iz-gled

Pogled

Spodnje nadstropje

Portret

Malica

Moder pogled

Modrina oči prodira s pogledom in išče zgodbo.
Rdečica ustnic z molkom razglaša sporočilo.
Srce pa skrito utripa in išče svoje mesto v svetu.

Tokratni rezultat je nastal z Nikon D80 in Nikkor 18-200 mm VR f/3.5-5.6.

Connemara Trip

Bil je dan, namenjen potovanju, ogledovanju, spoznavanju in preživljanju prostega časa. Odpravila sva se na pripravljen in voden izlet v Connemaro, žal, brez lastno-sposojenega vozila, ki bi omogočal nekoliko več svobode na tej in več odgovornosti na oni strani.

A voznik avtobusa ni slepo tiščal na plin, ter se je sem ter tja (dobesedeno) tudi ustavil, nam kaj predstavil in nas malo sprehodil - tudi med srednjeveškimi oboki sterega, sedaj porušenega samostana Ross Errilly Friary, kjer je imela tudi usmerjenost stopnišča svoj pomen.


Za videti je bilo veliko - saj bolj kot ne nizka pokrajina s posameznimi hribi človeku ne zastira veliko pogleda. Od ruševin nekdanjega samostana in mirnih jezer, do tambivajočega domačega Connemara ponija.




Tudi Kylemore Abbey je bil na sporedu. Spomin na dan, ko se je mož (Mitchell Henry) odločil ženi postaviti grad, ko ga je ta prosila za hišo. In dobila je bivališče, cerkev in nenazadnje tudi večni počitek - tik ob jezeru.



Vrt ta dan ni bil cvetoč in ni pritegnil posebne pozornosti. Morda so bile nekoč bolj vabljive melodije, ki jih razstavljajo v manjšem delu graščine, ki je odprt za javnost. V zaprti del pa so se zaprle sestre, ki so pred tem (zaradi pomanjkanja učencev) v hiši zaprle tudi šolo.

Kresničke

Mimo kol'kih si hitel,
mimo kol'kih si drvel
ne da b' videl njih pogled,
ki je spremljal tvoj korak?


Kol'k' korakov si nar'dil,
kol'krat si okrog zavil,
da si si usmeril pot
mim' objokanih ljudi?


Ustavi se, vzem' si čas,
daj, poglej me v obraz,
da boš videl tudi ti,
kaj srce mi hrepeni.

Odsevi

When you find the way
others will find you.
Passing by on the road
they will be drawn to your door.
The way that cannot be heard
will be echoed in your voice.
The way that cannot be seen
will be reflected in your eyes.

Lao-tzu

Odsevi ljudi