Connemara Trip

Bil je dan, namenjen potovanju, ogledovanju, spoznavanju in preživljanju prostega časa. Odpravila sva se na pripravljen in voden izlet v Connemaro, žal, brez lastno-sposojenega vozila, ki bi omogočal nekoliko več svobode na tej in več odgovornosti na oni strani.

A voznik avtobusa ni slepo tiščal na plin, ter se je sem ter tja (dobesedeno) tudi ustavil, nam kaj predstavil in nas malo sprehodil - tudi med srednjeveškimi oboki sterega, sedaj porušenega samostana Ross Errilly Friary, kjer je imela tudi usmerjenost stopnišča svoj pomen.


Za videti je bilo veliko - saj bolj kot ne nizka pokrajina s posameznimi hribi človeku ne zastira veliko pogleda. Od ruševin nekdanjega samostana in mirnih jezer, do tambivajočega domačega Connemara ponija.




Tudi Kylemore Abbey je bil na sporedu. Spomin na dan, ko se je mož (Mitchell Henry) odločil ženi postaviti grad, ko ga je ta prosila za hišo. In dobila je bivališče, cerkev in nenazadnje tudi večni počitek - tik ob jezeru.



Vrt ta dan ni bil cvetoč in ni pritegnil posebne pozornosti. Morda so bile nekoč bolj vabljive melodije, ki jih razstavljajo v manjšem delu graščine, ki je odprt za javnost. V zaprti del pa so se zaprle sestre, ki so pred tem (zaradi pomanjkanja učencev) v hiši zaprle tudi šolo.