Odlomljene veje ostajajo zunanji zgled preteklih izkušenj in notranja rana, ki premika letnice. Poženejo nove veje in stare obraste mah. In prizor, ki je za nekoga moteč in gniloben za drugega predstavlja lepoto in zakon narave. Pravo prijateljstvo pa kot sok po žilah vedno najde pot v krošnjo, kjer je srce, da se rast ne preneha, da drevo zeleni.
Zanimiva primerjava. Sicer se pa sprašujem, zakaj je lahko nekomu moteč in gniloben pogled na stvari, ki so zakon in red narave. Ljudje bi radi bili nad vsem. Enostavno mi je težko takšne stvari razumeti, pa tudi sprejeti. Namesto da bi sledili večkrat temu, kaj nam sporoča narava, trmarimo in postavljamo svoje zakone.
OdgovoriIzbrišiPrimerjava s prijateljstvom, res zanimivo. S tem, da tako kot v naravi, sok ne pride vedno do srca (recimo, da se pojavi strdek) in ''drevo'' se posuši.
@JaSnA R. - pa praviš, da ne obstajajo ljudje, ki se jim takšne reči zdijo gnilobne?
OdgovoriIzbrišiSicer pa morda tudi primerjava s prijateljstvom, ko gre za odlomljene veje, kamor se je sok še včeraj pretakal in se danes preusmeri drugam - a prijateljstvo je še vedno tam ... in prijatelj ob tebi.
Prijateljstvo, če je tisto pravo, ostane za vse čase. Ne glede na posušene, odlomljene veje, prekrite z mahom... prijateljstvo se ne osredotoča na pretekle napake, ampak na tisto kar je še živo, dobro, vredno, tisto kar je zares pomembno... In pogled je usmerjen proti nebu, svetlobi...
OdgovoriIzbrišiBenjamin, narobe si me razumel - težko mi je razumeti takšne ljudi, ki se jim zdijo te stvari moteče...
OdgovoriIzbrišiMeni niti približno niso.
@Polona - hvala za komentar.
OdgovoriIzbriši@JaSnA R. - ja, sem si mislil, da bo taka razlaga boljša.
Ljudje smo si različni, tako da se včasih težko razumemo :)